Dramsko besedilo že samo po sebi prinaša težko breme literarizacije, ki iz uprizoritve dela ravno to, kar ta največkrat je – le uprizoritev, skupek prizorov, ilustracija nekega narativa. Branje se izide v podvojeno branje.
Pripovedi prenesene na oder oziroma tovrstno ugledališčenje pomeni večplastno redukcijo scenske govorice, ki predstavo naredi dolgočasno. Ne redukcijo v pomenu abstrahiranja izraza zavoljo učinka, jasnosti in vznika trans-govorice, temveč redukcijo v pomenu kastracije, ki radikalno krči potenco scene kot potencialno inkluzivnega prostora – prostora živega prepleta izvajalcev in občinstva, ki izhaja iz želje po situaciji performiranja želje.
Marsikatero (novejše) dramsko besedilo je uprizoritev te kastracijske logike, kar je tudi pričakovano v obstoječih prevladujočih produkcijskih razmerah, v katerih je vsaka potencialna socializacija, ki seže dlje od bežnega srečanja ob premierni pijači, podrejena kanonu in omiki polja gledališča v polju umetnosti v sistemu kulture. Za vzdrževanje nenevarnosti emancipatornega učinka scenskega dogodka, ki lahko vznikne med socializacijo, ki mu je imanentna, je potrebno sistemsko in stalno skrbeti za ohranjanje zamejenih funkcionalnosti kot so besedilo, režija, dramaturgija, igra in občinstvo kupcev vstopnic, ki se usede na sedeže in se posveti gledanju, poslušanju in ploskanju. Te člene se povezuje v celoto ne da bi se jih zares prepletalo, kar pomeni subjektiviralo in situacioniralo, odtod tudi splošni vtis artificielnosti gledališke mašine.
Meje med gledališkimi funkcionalnostmi ostajajo ves čas prisotne in opazne, zelo redko pa smo priče eksperimentom, ki si jih drznejo zares prestopiti. Pri tem ne gre nujno za potrebo po razblinitvi ali sesutju zastavkov režije ali igre, temveč za pristno transdisciplinarni pristop: igra je v režiji, ki je v dramaturgiji, ki je v prostorski konstelaciji, ki se ne konča v gledališki stavbi.
Pred procesom ustvarjanja predstave je vedno ključen razcep: delati po besedilu ali brez besedilne podlage. Kar danes poznamo kot gledališče, je praviloma utemeljeno na besedilu in režiji kot reprodukciji ali projekciji besedila. To še zdaleč ne pomeni, da je vsak performans, ki ne izhaja iz besedila, primer uspešnega rahljanja omenjenih funkcionalnosti. A apriorna odločitev, da bomo tako ali drugače sledili besedilu, je vsekakor ključni dejavnik ohranjanja togosti gledališke paradigme.
Najbolj očitna značilnost vztrajanja pri ugledališčenju, temelječemu na besedilu (ki ga ne nazadnje pred ogledom lahko preberemo), je pričakovanost tistega, kar nam kažejo, oziroma odsotnost nepričakovanega. Ne gre za možnost, da bi nam predstava ponudila nemogoče, temveč da bi ga le razprla, a niti to ni mogoče dokler ne izstopimo iz režima dovoljenega (kanoniziranega).
Izkoristi in zavrzi me ne zavrže gledaliških postulatov, to pa je k sreči tudi edina “hiba” predstave. Igra celotne zasedbe je zelo fluidna in z zelo malo – za tukajšnje uprizoritve značilne – afektiranosti, ki se kaže kot nestopnjevana oziroma neuglašena glasnost govorjenja, pogosto po načelu “takoj na polno”. Režija in dramaturgija ustvarjata fragmentarno izvedbeno formo, ki se odlično prileže k tako rekoč prozaični zgodbi (ne v slabšalnem, temveč v vsebinsko strukturnem pomenu njenega realističnega pristopa).
Zgodba, ki precej direktno opisuje eksistenčno utesnjenost med prevlado materialnih vrednot, je premeščena v niz stripovskih slik (skoraj situacij), ki se vrstijo tako, da tvorijo film v živo. To “ufilmljanje” je pravzaprav zaslužno (želimo ga tako razumeti) za preskok iz zamejenosti gledališkega reda v drugače kodirano izvajanje, ki nakazuje moč situacije (kvalitativno drugačno od moči prizora). Ta film je sicer še vedno zgolj vizualija (se le gleda ne da bi rezoniral z gledalci v ritualnem/ludičnem pomenu), ki pa vibrira (se kaže) drugače in močneje kot sama predstava (oder + vse na odru + publika).
Drugi pomemben dejavnik je atmosferičnost dosežena s tehno/trance zvokom, ki deluje povezovalno, čez gib, govor in prostor, a tudi in predvsem podaja dober nastavek za kontemplacijo onstran gledanega – kar je pravzaprav edina (abstraktna) možnost prekoračitve mej med prej omenjenimi funkcionalnostmi.
Pesimistična sedanjost mladih, soočenih s preživetvenimi izzivi med razpetostjo med virtualnim in stvarnim življenjem, je skomunicirana dinamično in učinkovito, igralsko, kostumografsko in scenografsko sproščeno – to the point. Odsotnost (očitne ali eksplicitne) provokacije je v tej konstelaciji povsem “primerna” oziroma ne more biti predmet moraliziranja. Odsotnost provokacije je tudi svojevrsten odgovor gledališkemu kanonu: vanj se lahko uokviriš, da bi ga izkoristil, zavrgel in šel naprej.
Če izstopiš iz režima dovoljenega, te bo ta režim zelo verjetno odvrgel daleč proč, ali pa se boš sam zavestno umaknil. Pesimizem sedanjosti temelji na sistemski odtujitvi oziroma atomizaciji našega delovanja v družbi, ki jo sami soustvarjamo. Zato izstop iz režima dovoljenega v skupnosti soustvarjalcev pomeni prelom oziroma spreobrnitev logike atomizacije v prid socializacije, nemogoči prelom, ki je mogoč, (dramatizirano) situacijo, ki razpre nemogoče. Predstave kot je Izkoristi in zavrzi me nas opominjajo na to možnost.
…………………
Iza Strehar: Izkoristi in zavrzi me. Režija: Gregor Gruden. Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena, 24. feb. 2020.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.