Kariera kot pogoj ženske samostojnosti, ena najbolj znanih zapovedi industrijske matrice. Šolanje, zaposlitev in napredovanje v službi imajo prednost pred rojevanjem. Otroci so, kljub namenskim resursom kot so vrtci, de facto nezaželeni v družbi, utemeljeni na ustvarjanju dobička. Reprodukcija je navidezna pravica, saj je v resnici ovirana na najrazličnejše načine, tako prek banalnih ekonomskih dejavnikov kot tudi v sklopu dejavnosti, opisane z izrazom kontrola uma.
Tudi moška samostojnost sloni na karieri. Podrejenost delu kot viru zaslužka je pogoj vključenosti delavskega razreda – tako pomemben, da je vplival rahljajoče na samo spolno določenost, posledično tudi na posameznikovo reproduktivnost. Razmnoževanje je sicer čedalje bolj stvar biotehnoloških praks, ki jih človek že dolgo prakticira na rastlinah in živalih (hibridizacija, umetno oplojevanje, kloniranje, DNK “terapija”) ter vse pogosteje na sebi, v smeri tehnofarmakološke preobrazbe v vmreženega androida.
Iz drugega zornega kota gre bolj za vprašanje, ali smo pri sebi osvestili pomen reprodukcije, kot tudi in predvsem njeno povezavo s fenomenom Ljubezni. S tega vidika je rojevanje stvar neodtujive odločitve, pogleda na življenje kot na dragocenost, ki terja izvzetje telesa iz sistemskega kolesja – ne glede na to, ali je odločitev zavestna ali nezavedna posledica tovrstnega pogleda.
V predstavi Ljubimki je Paula simbolno presečišče osebnega in kolektivnega nezavednega. Pred nami stoji, da bi nam taksativno kazala absurdnost poskusa premostitve temeljnega protislovja ustroja, ki mu bog ve zakaj rečemo družba. Paula na lastnem telesu izkusi, da ni mogoč srečen spoj te tako imenovane kariere z ljubezenskim življenjem para in njegovimi odnosi z bližnjimi. To je spoj s (pogosto neosveščenim) smrtnim izidom, metaforičnim ali stvarnim. Čeprav se morda zdi, da je krivec družba (patriarhat, nekrokapitalizem in podobne splošnosti), bomo lahko videli – v kolikor dojemamo nesmisel vloge žrtve – da temu le ni tako.
Lažni intelektualci, kot jih pregledno imenuje Sartre, gojijo lažni univerzalizem, da bi z njim zakrili temeljno protislovje oziroma nedotakljivost diktata dobička. To je univerzalizem, ki prinaša enakopravnost, tako imenovano vladavino prava, volilno pravico in podobne navideznosti, zaslužne za vzdrževanje kolonialnega ekstrakcijskega ustroja, v kateremu je mogoče izbirati le med embalažami (z očesom vidnimi različicami demonskega estetskega). Ekstrakcija tu pomeni izsesavanje vsega, kar prinaša določeno korist, od golih surovin do fizičnih, umnih, ustvarjalnih, duševnih in duhovnih energij.
Nujen odgovor na problem odprave reprodukcije (in odvodov te problematike v obliki tako imenovane depopulacije kot drugega imena ubijanja skozi klasične in “napredne” vojne, vključno z metodami tele-konclagerja) je zasuk iz logike ekstrakcije k holistiki. Tak zasuk je praviloma pogojevan s predhodnim fizičnim in psihičnim nasiljem, izhajajočim iz neizživete potrebe po ljubezni – in širitvi, ekspanziji, tako fizični kot tudi socialni. V tem smislu je preživeto nasilje lahko razumljeno kot sprožilec osveščanja možnosti osebne in skupnostne osvoboditve (iz primeža temeljnega protislovja).
Zaključek predstave Ljubimki je učinkovit zato, ker nasilje izlušči, ogoli, razpre do njegove generičnosti, kot če bi namesto Aspirina naenkrat ugledali brezimensko snov in se spomnili, da je ta snov že prisotna v naravi, v skorji vrbe, ki si jo lahko sami priskrbimo, in da je kompromitirana blagovna znamka le farsa, demon.
Zamejevanje (in poblagovljenje) reprodukcije, ki ga večina še naprej podpira, ni nič drugega kot odraz stremljenja k ukinitvi ljubezni kot vseobsegajočega fenomena, zmožnega odpiranja metafizike univerzalnega. Paula in Erich sta se zato morala najlepše objeti, njun objem je nastežaj odprl oder. Ta gesta nas je opomnila, da operacija nadzora reprodukcije temelji na vrsti podtehnologij za upravljanje čustvenosti in njeno modifikacijo v sklopu dobičkonosne sterilizacije vsega, kar ima duh življenja. Da bi bila ta operacija manj opazna, lažno univerzalno maskira in poskuša odpraviti resnično univerzalno.
Odgovornost za ohranitev anime je le naša, svobodna volja kot obračanje k svetemu je nekaj drugega kot svoboda izbire v materialnem svetu. Vsak izstop iz biopolitičnih ujetosti vpliva omejujoče na utečeno samoreprodukcijo statusa quo – oziroma kulturaliziranega omrežja zatiranja, ki zagotavlja dobičke strukturnim nasilnežem glede na njihov položaj v hierarhijah. Izhod je v pogledu čez, v ljubezenskem objemu kot čistemu pogumu.
…………………
Elfriede Jelinek: Ljubimki. Režija: Nina Ramšak Marković. Slovensko mladinsko gledališče, 19. dec. 2023.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.