… v času, ko kirurgi v milanskih bolnišnicah nočejo operirati necepljenih ljudi … v precepu med večnim stremljenjem proletariata po svobodi in vživljanjem tako imenovanih odločevalcev v njihov gon po zasužnjevanju … med nikoli očitnejšo farsičnostjo zahodne demokracije, ko Novakа Đokovićа kljub sodbi v njegovo korist razlastijo vizuma, ga deportirajo in aboridžinirajo (nismo pozabili Assangea) … v teh okoliščinah je prav zdravilno razbremeniti se vsega, česar smo bili naučeni med odraščanjem, razbremeniti se miselno – pomislimo le na bizarnost, da dandanes nekdo nekomu podeljuje vizum, da se lahko pogojno prosto premika po zemeljski obli – in razbremeniti se telesno …
… telesno v povsem animalnem pomenu, torej pomenu, ki je onkraj človeškoživalskega (humanega), fizično se razbremeniti vsega, kar nam vsiljuje civiliziranost, v kateri človeška žival izrablja vse ostale (specizem) in v kateri skoraj vsako dejavnost zaznamuje določeni dogmatizem …
… dogmatizem teatra, scene, kot uokvirjenega konteksta, je eden najbolj očitnih in utesnjujočih … kot tak se je utrjeval tudi med aktualno sanitarno diktaturo, saj je gledališče takoj sprejelo oziroma začelo prakticirati prostorsko antipolitiko, ki uveljavlja trganje socialnih vezi (ter s tem že spet kazalo menedžersko ignoranco do delavskega razreda oziroma privrženost aparatusu) …
… kar še ne pomeni, da v teatru ni mogoče ustvariti določenih razpok … te razpoke so (od nekdaj) edini in izključni viri in znaki življenja na odrih … razpoke so tudi edine manifestacije življenja v najširšem kontekstu skupnega, ki se navidezno seseda samo vase (navidezno zato, ker je tisto za kar smo morda mislili, da je skupno, bilo le njegov estetiziran/mrtev surogat) …
… Srebrno zlato je eden izjemno redkih pristnih poskusov rahljanja zamejitev odra, koreografije, vnaprej postavljenih vlog in funkcij telesnega gibanja kot umetnosti … poskusov v pomenu intence, ki se jo da začutiti (ne prebrati, ne racionalizirati in ne tolmačiti) … sedel sem v tej predstavi in enostavno bil … prisotni smo bili ne zares skupaj, to ni bilo nujno/mogoče, a ambientalno zadosti povezani, in zaznavali vezi, preplete in hibridizacije med nadgeneracijskimi telesi (nastopajo starejši, mlajši, otroci) … ni bilo ključno, za kaj točno gre … v odmiku od točnosti se je ustvarjala tista energija, ki je nekaj drugega od nečesa, kar je v skladu s pričakovanji (od sodobnih plesalcev, igralcev, režiserjev) … gibi so bili bolj skice silnic, možnosti, opcij, v prostoru je bilo navzoče naključje, nekaj hipijevskega (in s tem tudi osvobajajočega) se je pletlo med premikajočimi se podobami kolektivnega (kot svojevrstnega zaključka skupinskega studijskega procesa) …
… zvoki Tamo daleko so ne le presekali dolgčas črne škatle, temveč so, kot je v kodu pesmi kot takšne, osvobodili gib – ne v koreografskem, temveč v spektakelskem pomenu: pesem lahko zasuka gledanje (dogajanja na odru ali zaslonu) na način, da gledanje postane nekaj drugega kot le opazovanje: da postane sublimno v pomenu čutnega doživetja, da se situacionira kot uživaško …
… uživati na odru ali ob odru je mogoče le, ko oder dojemamo kot igro, nestalnost, privid, brezmejnost …
… uživati brez vizuma je mogoče le, ko svet dojemamo kot brezmejni prostor, kot le eden izmed svetov, ob zavedanju – ne razumskem, temveč intuitivnem/animalnem –, da je biti aboridžin notranje revolucionarno, tako rekoč regenerativno, samozdravilno …
… oder je danes smiseln le, ko smo na njem na način, ki nima zveze z razumskim, kaj šele s funkcionalnim in kaj šele s fabulativnim … tekstu kot interpretaciji se kvečjemu le smejemo, če nas ne dolgočasi … na odru smo lahko le, ko smo okuženi, ko prenašamo okužbo, povzročamo infekcije, razsajamo …
… zahodna demokracija in njen aktualni teater absurda podrejata življenje moči smrti … umetnik, ki slavi življenje, je zmožen razpreti neko drugo perspektivo odra (in vsakršne prezentacije), ki je onstran paradigme smrti (produkcijskega menedžmenta, ki izsesava vitalnost izraza in umetniškega odpora) … to je perspektiva premoščanja, senzibilnosti, komunitarnosti, na tej sceni se vsak poïesis pomeša s poïesisom kogar koli, na tem odru svetu kažemo prav tisto razpoko, ki jo je menda prepovedano razkazovati … po obdobju “15 minut slave za vse” (samozadostnost mediatizacije) prihaja obdobje scene za vse (samoupravljanje ustvarjalnosti), obdobje spektakularne pop-osvoboditve metaproletariata (ne tistih “brez proizvajalnih sredstev”, temveč onih, ki so zavestno prekoračili in zapustili premoženjsko dimenzijo biti), obdobje, ko bo smrt (na skupnostni ravni) zgolj trenutek konca življenja in ne njegov smisel …
…………………
Marjeta Kamnikar, Liana Kalčina Srhoj, Đorđe Balmazović, DISKOlektiv, Dragana Alfirević, Maja Dekleva Lapajne, Ajda Tomazin in Dimitra Alfirević Srhoj: Srebrno zlato. Umetniška koordinacija: Dragana Alfirević. Nomad Dance Academy Slovenija in Nova pošta. Nova pošta, 14. dec. 2021.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.