Uprizoritev-dokumentarec Pohorski bataljon je obsežno pričevanje o lokalnem fenomenu zoperstavljanja sistemskemu nasilju in – iz ozadja pripovedi – opomnik na pojav krotenja uporništva že med njegovim vznikom. Med osvobodilnim bojem (1941-1945) ideološko predrugačena Jugoslavija je že kmalu po osvoboditvi bila integrirana v zahodni (kolonizatorjev) kreditni sistem in z leti postajala vse bolj zadolžena. Devize oziroma nemške marke (v predstavi je večkrat omenjena njihova predhodnica reichsmark) so postale ideal varčevanja in kultno plačilno sredstvo Jugoslovanov. Priborjena svoboda je bila močno relativizirana, saj je vzporedno s (fiktivnim) samoupravljanjem deloval krut sistem kaznovanja neposlušnih, okronan s kaznilnico na Golem otoku.
Tako kot so nekoč prebivalce ozemlja Slovenije preganjali Nemci, ki so ljudi z vseh koncev kraljevine Jugoslavije pošiljali v taborišča smrti, se je podobno zgodilo na Hrvaškem v devetdesetih letih, kjer je bil uresničen obsežen pregon Srbov iz Krajine in Slavonije, zaradi zavezniškega bombardiranja Srbije (s strani zavezništva NATO) pa množična selitev iz Srbije na zahod. Okupatorjeva strategija je povsem uspela, vnovič je pridobil ceneno delovno silo in razredčil prebivalstvo okupiranih teritorijev, vnesel zmedo v vse skupnostne mehanizme, kar tako in drugače počne vse do danes, vedno v sodelovanju z domačimi intelektualci in oblastnimi administratorji (v času 2. svetovne vojne so jih imenovali domači izdajalci).
Nekoč Konz-lager-pass, danes Green Pass, nekoč policijska ura, danes “ostanite doma” – tako očitni dokazi, da ima svetovna vojna kontinuiteto, druga je bila nadaljevanje prve, aktualna tretja pa druge. Fenomenu vojne kot stanja sveta se režiser Jernej Lorenci vnovič posveča skozi specifično debatno formo (razvito v Iliadi in Pogovorih o ljubezni), v kateri se vzpostavlja prostor pretanjene poetičnosti, ki prodira skozi obsežno naracijo.
Razvoj poezije izraza, ki lahko prestopa omejitve scenskoigralske govorice, je v “konfliktu” z izrazitim naslanjanjem na strategijo preštevanja v službi eksplikacije (zgodovinskih) dejstev, v smislu toliko ubitih, toliko pripadnikov čete, toliko prebivalcev, toliko gledalcev v gledališki dvorani. Izgovorjena statistika odraža potrebo po podajanju dokazov, bilo je tako in tako, to so dejstva, zgodilo se je zares. Demonstrativnost izreke je podprta s posameznimi gestami – ponavljajočimi se zvoki piščalke in morilskih strelov, prikazom položaja ustreljene, slačenjem in izpostavljanjem telesa vplivu ledenih kock. Odpre se vsekakor vprašanje učinka odrske afirmacije faktičnosti. Ker štetje vedno zavira petje, je poetski potencial utelešen in transponiran v skrčeni obliki. Kako dokument postaja umetniško delo?
Če je “globalna” denarna valuta sopomenka predrugačenja suverenosti in nadvlade korporativne miselnosti, je integracija umetnosti v kulturno industrijo zagotovilo, da bo petje v skupnostnem kontekstu impotentno. Rekonstrukcija nastanka in razvoja Pohorskega bataljona se umešča v gledališko polje, ki že samo po sebi deluje konservatorski. Dragocena je, ker v podtekstu ponavlja vprašanja preteklih bojev. Kako naprej, v svobodo? Kako prebiti smrtonosni obroč? In aktualizira vprašanja sedanjosti. Kako ne postati število, koda, bot? Kako se izogniti nenehnemu sledenju in subtilnemu kaznovanju vsakršne neusklajenosti življenja z babilonskimi pravili?
…………………
Jernej Lorenci, Dino Pešut in ekipa: Pohorski bataljon. Režija: Jernej Lorenci. Mestno gledališče ljubljansko, 18. jan. 2024.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal