Premislek ob filmu Abbasa Fahdela Domovina: Irak, leto nič
Invazija ZDA na Irak v letih 2002 in 2003 je v tamkajšnjem okolju vzpostavila stanje, ki se mu sicer reče vojna, vendar ta beseda ne odseva povsem dejanskih razmer. Sam sem v Beogradu preživel prvi mesec Natovega bombardiranja leta 1999, od tod vsaj približno vem, kaj pomeni biti pod močnim psihološkim pritiskom grozečega uničenja, hkrati pa si prizadevati živeti v nekem utečenem ritmu. Podobnosti med tovrstnimi razmerami so očitne. Zaznamuje jih sesutje življenjskega standarda, vzpon moči bogatih in navidezna dualnost med domačim in uvoženim režimom upravljanja države. Domači naj bi bil bolj ali manj “totalitaren” in “diktatorski”, uvoženi oziroma zahodni pa je “osvobajajoč” režim tako imenovanih človekovih pravic in “vladavine prava” oziroma kapitala.
Ta se naslanja na zapoved “varnosti”, njeno ozadje pa je lepo ubesedil sam Sadam Husein: ZDA želijo preprečiti napredek nerazvitih v imenu lastne varnosti. Varnostna paradigma je tako drugo ime za ohranitev obstoječega, vzdržuje se pa v ekskluzivno upravljavskem (državnem) kontekstu, v katerega je všteta agresivna neokolonizatorska agenda. Zdaj je na vrsti Severna Koreja kot prostor potencialne širitve Imperija …
Domovina je pravzaprav film (iz leta 2015) o fenomenu meta-vojne, torej vojne, ki to je in hkrati tudi ni. Za fluidne razmere razpadajočega starega in nastajanja novega sistema upravljanja (od zgoraj), za te okoliščine, ki spominjajo na kaos, a so nekaj drugega kot kaos, ni značilna le težavnost preživetja oziroma prizadevanje po ohranitvi golega življenja, temveč tudi po njegovi samoorganizaciji. Ljudje v skupnostih v posebnih okoliščinah vedno znova iznajdejo nov način, kako biti skupaj. Ravno ta družabni in socialni vidik stvarnosti je v filmu zelo poudarjen. Niso ključni električni mrk, pomanjkanje pitne vode ali plača v višini 15 dolarjev, temveč to, kako se v teh razmerah znajdeš in ali se jim znaš/zmoreš tudi nasmejati.
Film obenem izlušči in izpostavi nekatere temeljne plati življenja, ki jih odtujena potrošniška ekonomija neustavljivo prihajajoče “demokracije” sistematično zabrisuje. Blago tu tako ni toliko fetiš in znak (sklic na teorijo Jeana Baudrillarda), temveč je bolj v svoji primarni vlogi zadovoljitve osnovnih potreb.
Skoraj vsak kader filma govori o želji ljudi, ki se znajdejo pred kamero, da prav tisti trenutek njihovih življenj dobi smisel. Intervjuvanci ali zgolj posneti se večinoma nasmihajo in pozirajo, kot bi se želeli pokazati svetu v najboljši luči. Veliki plani obrazov posameznikov na mestnem bazarju se sopostavljajo posnetkom protivojnih demonstracij nekje na Zahodu, pridružijo se jim še podobe poročne zabave, ki jim sledi promocijski song državne televizije: “Vsa srca bijejo za Sadama, našega gospodarja.”
Potopljeni v ta kolaž smo priče dolgemu pričakovanju začetka vojne, kar ustvari vtis suspenza-ki-to-ni. Učinek takšnega pristopa je svojevrstno razbitje komercializirane paradigme filmskega suspenza. Pri čemer fabula, ki vznika predvsem iz močno prisotnega družinskega momenta (z neizogibno konservativno noto), ni linearno fiksirana v smislu sledenja loku uvoda, razvoja in zaključka, temveč je z vso svojo resnostjo, humorjem in patetiko v drugem ali bolje posplošenem planu; je le neka ploskev, ki odbija določene pomenske odseve, da bi jih podala v premislek.
Dragocenost filma izhaja iz dejstva, da ne afirmira zgodbe (četudi nazavedno), temveč raje dosledno niza in jukstapozira fragmente pripovedi, pričevanj, premislekov in miksov vsega tega, pri čemer je čutiti nepretencioznost pristopa in postopka ter avtorjevo vsestranskost, saj je hkrati režiser, producent, direktor fotografije in montažer.
V drugem delu filma med drugim vidimo razdejani, požgani in uničeni poslopji Radia Irak (čeprav mednarodna konvencija prepoveduje uničevanje radia) in Bagdadskih filmskih studiev. Orožje je povsod, javne službe so večinoma odpovedale, invazija je odprla vrata tako imenovanemu prostemu trgu itd. Notranje razmere v družbi so tudi odsev sodobne kolonizacije, navezujejo pa se na zgodovino moderne kolonizacije globalnega Jugovzhoda.
Ne preseneča, da smo soočeni z ogromno dokumentiranih primerov ubitih, umrlih in poškodovanih; vse to so posledice represije lokalnih in globalnih gospodarjev, a tudi inertnosti ljudstva oziroma različnih skupnosti. Ne preseneča niti podatek, da je Rdeči križ ljudem raje svetoval ropanje soljudi, namesto da bi jim pomagal z opevano humanitarno pomočjo. Tako kot ni čudno, da države Evropske unije preprečujejo neposredno solidarnostno sodelovanje z begunci, begunstvo pa reducirajo na predmet posebnega inženiringa, pripetega na agendo vojn na daljavo, ob hkratni promociji miru.
Po preselitvi v Slovenijo sem v nekem trenutku želel v Jugoslaviji pridobljeno vozniško dovoljenje zamenjati za slovensko, vendar sem “zamudil” kafkovsko predpisani šestmesečni rok za zamenjavo. Nanj me namreč ni nihče opozoril (na primer med plačljivimi postopki pridobivanja dovoljenja za prebivanje). Tako sem moral ponovno opraviti praktični del vozniškega izpita in za to seveda plačati. Inštruktor vožnje me je podučil, da imamo v Ljubljani, v nasprotju z Beogradom, kolesarske steze, zato je tudi vožnja po tukajšnjih cestah nekaj posebnega. Hm, morda tudi zato, ker tu ni ne tramvajev ne trolejbusov. Naučil sem se tega eksotičnega načina vožnje, daleč stran od območij, obogatenih z osiromašenim uranom, ki so ga po Srbiji posejala Natova letala. Zdaj so tudi tam v modi evropske integracije (menda tudi kolesa), “zli režim” pa je že bil zamenjan po vsej nekdanji Jugoslaviji …
Te nove demokracije so res zabavna reč. Zelo me na primer zabava dejstvo, da v lokalnih dominantnih medijih skoraj ni več prostora za resno kritiko sodobnih scenskih umetnosti, medtem ko je fotografija nekega tipa, maskiranega v svetega Miklavža, ki ga množica občuduje na Prešernovem trgu, razpotegnjena čez pol naslovnice dnevnega časopisa.
Hočem reči: te na videz razdrobljene in nepovezane reči so tudi posledice lokalne meta-vojne, ki je vplivala na spremembe pozicij in odnosov moči v polju (kulturne) produkcije.
Slobodan Milošević je rad uporabljal frazo “sile kaosa in neumnosti / sile haosa i bezumlja”. Z njo je opisoval vse tiste akterje, ki so se borili za (tako imenovano) demokratizacijo družbe in odpravo načina vladanja, ki ga je poosebljal. A razpad Jugoslavije pravzaprav ni prinesel kaosa, temveč osvežitev administrativne ureditve posameznih provinc, ki zdaj še bolj sledijo modelom družbe nadzora, represivne tolerance in nove institucionalizacije. Enako velja za območje Iraka in drugih tarč kolonizacije.
Domovina: Irak, leto nič − čeprav nenačrtno − razpre genealogijo razkroja modernističnega mita domovine (ki se, med redukcijo na estetiko trobojnic, podrejeno nadestetiki blagovnih znamk, sesuje sam vase). Film tako afirmira odmik od paradigme krvi in tal. Ljudje (ne državljani) pač hočejo v miru gledati risanke, tekme in holivudsko sranje. Da so nekateri pri tem zmožni zganjati vice iz potez, ki jih vlečejo trenutni gospodarji, in da ima prav vsakdo moč samoorganizacije in solidarnosti, so dejstva, na katerih temelji možnost premika onstran obstoječega.
Ključni prispevek filma je, da med vrsticami nakaže in odpre prostor za ta premik, na konceptualni ravni pa obračuna s suspenzom, temelječim na konstruktu/psihozi razlike − med našim in njihovim, pozitivnim in negativnim junakom, domačinom in tujcem, Severom in Jugom, domovino in nedomovino itd. Prav zato ni velika verjetnost, da bo dostopen v lokalnih kinih. Izbrskati ga bo treba po drugih poteh; v “običajnem” življenju tukaj in zdaj, ki nikakor ni izvzeto iz čedalje bolj razpršene meta-vojne, velja načelo samoorganizacije.
…………………
Abbas Fahdel: Domovina: Irak, leto nič. Kinoteka, Ljubljana, 28. sep. 2017.
Članek je objavilo Delo.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.