Prisilna izločitev iz patriarhata učinkuje pogubneje kot sam patriarhat, prakse izločevanja “neprimernih” pa delujejo povratno razdiralno na skupnost, čemur smo priče med aktualnimi bio/tehno/pravnimi operacijami discipliniranja znotraj opolzkih demokracij.
Kot lahko slišimo v predstavi Meduza, njena podoba je danes predmet mnogih komercialnih preigravanj, od logotipa Versace do naziva portoroške plaže. Priča smo raztapljanju nekega mita – in njegove morale – v matričnemu niču. V prostoru brez vertikale, v pozabi etike, v razmerah kjer je domnevno dovoljeno vse – in kjer so vse patologije relativizirane – razen postavljanja pod vprašaj samega Niča. Nekatera izmed njegovih poimenovanj so liberalizem, transhumanizem in postfaktičnost. Ti izumi, ki spreobračajo pojmovanje zločina in svobode, so dobili priložnost ker je (samo)uničevanje zaželeno, saj poganja ekonomijo vampirstva.
Meduzino prekletstvo, njena pošastnost, njena apriorna izključenost ob hkratni vlogi trofeja, vse so to le manifestacije kratenja posamezničine prostosti oziroma preprečevanja potencialnega odgovora na pretrpljeno nasilje (iz ljubosumja), pri čemer povzročitelja, Pozejdon in Atene, ostajata na piedestalu nedotakljivosti, Meduzina mater Keto (boginja morskih pošasti) pa se po svoje želi približati temu statusu, ko svojega otroka pošlje v izolacijo, na oddaljen otok. Materinski moto “rodila sem te in te zato lahko tudi ubijem” je še dandanes aktualen na prostoru Balkana, zelo verjetno pa še marsikje.
Karin Komljanec plete in razpira zahtevno uprizoritveno zamisel tako, da indirektno pooseblja zgovoren antični arhetip iščoč ravnovesje med njegovo humorno in globoko intimno platjo, balansirajoč na meji med razlagalnostjo in ponotranjenjem Meduzinega izjemnega fizisa. Njena nežna obravnava mnogih konotacij prapripovedi podpira vtis stapljanja dveh telesnosti, imaginarne in otipljive, igralkine in Meduzine. Fuzija poteka v ambientalni harmoniji – scenografsko je po svoje poudarjeno, da smo v gledališču, vendar takemu, ki se nekako razpoteguje prek morij in gorja, tja do otokov Sarpedon in Serif, občasno pa nas preveva tudi občutek potopitve pod morsko gladino, kjer najdemo metaforične povezave s prozornimi tavajočimi meduzami (tako poimenovanimi prav po tisti mitološki), nekakšnimi tolažečimi živimi antipodi kompleksne psihologije mitske ženske. Tolažečimi v smislu, da pri tej življenjski formi preprosto ni momenta usodne grdote, sčasoma izoblikovane v ikonsko podobo. Pomisel na morsko meduzo spominja, da je le mogoče biti zgolj svobodno plešoče bitje, ki niti ne more postati od lastne matere pregnana nakaza.
Jasno, Meduzina čustvena izpraznjenosti je v veliki meri posledica njenega pregnanstva oziroma pomanjkanja brezpogojno deljene nežnosti. Pošastnost starševske krutosti in pošastnost hčerkine pojavnosti (posledice Atenine kazni) sta ena in ista pošastnost, ki se prelevlja v (samo)uničevalnost.
Meduzina glava, ko jo Perzej odreže, postane organ brez telesa, močan simbol raztelešenja kot posledice radikalne čustvene praznine. Povsem drugačno kvaliteto ima raztelešenje med duhovno preobrazbo, po opustitvi bremena materializma.
Uprizoritev Meduza aktualizira pradavno ukoreninjene vzorce spolne zlorabe, starševskega nasilja, obupanosti zaradi osamitve, čustvene okamenelosti (“Meduzinega kompleksa”), socialne odrinjenosti in izključenosti posameznika iz na hierarhiji temelječih skupnosti (oziroma civilizacije) … Odpira tudi asociativno polje premisleka o protislovnosti feminizma – kot ideologije izhajajoče iz poistovetenja z agresorjem, poveličevanja vloge žrtve. Resnična enakost ostaja nezaželena med tako imenovano vladavino prava v vse bolj feminilni, avtomatizirani in navidezno nenasilni družbi, kjer formalno zagotovljena enakopravnost nikakor ne pomeni odprave hierarhij, prohibicij in vojn … Temu bi lahko rekli Meduzin paradoks.
Lepo je grdo, fatalno je nežno, kar se pojavlja kot emancipacijsko pogosto ni takšno. Tudi obratno. Svet kontrastov, v njem male gledališke škatle in širna morja, izhodi iz stisk pa vedno na oddaljenih otokih sebstva.
…………………
Nebojša Pop-Tasić, Karin Komljanec: Meduza. Uprizoritvena zamisel: Karin Komljanec. Mestno gledališče ljubljansko, 24. jan. 2024.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.