Hotelska soba, nenavadna, ker je le ena izmed neskončno mnogo enakih v hotelu neskončne kapacitete. Soba je monstruozno lepa, iz nje ni mogoče izstopiti. Tako je zapisano, rečeno. Vzdušje v tem prostoru – geometrično precizni in privlačno plastificirani scenografski rešitvi uprizoritve Zaprta vrata – spominja na vzdušje televizijskega resničnostnega šova, iz katerega udeleženec lahko odide v skladu s sprejetimi pogodbenimi pravili.
Besedilo Jeana-Paula Sartra se umešča v (scensko) klavstrofobijo spektakla, v nadzorovano življenje grešnikov, potrošnikov, zaposlenih, podrejenih, nadrejenih, bogatih, revnih, zlih, dobrih, grdih, lepih. V ustroj kupoprodaje statusov in dovolilnic, življenja kot sistema kaznovanja in nagrajevanja, z nagradami materialnega značaja in kaznimi v obliki trpljenj – bolezni, nasilja, pomanjkanja.
Sartrova ponazoritev pekla – religijskega izuma, ki biblično/vedsko neskončnost dobrote spreobrača v točkovano porednost – je hotel, metafora za plačljivo udobje. Naličje varne cone udobja je srhljiva brezizhodnost. Kar nam mislec skozi dramsko matrico sporoča je, da sta zasužnjenost in svoboda predvsem stvar odnosov, tako z drugimi kot s seboj, da – kot je o (kartezijanski) svobodi pisal v Situations (Portretih) – neki človek ne more biti bolj človek kot nekdo drug, ker je svoboda na isti način neskončna v vsakomur.
Odnosi treh kaznjencev v sobi, v kateri si nikoli ne stemni, so tako rekoč preslikava odnosov iz njunih življenj, ne morejo pa izražati čustev, ki bi bila relacijsko smiselna, niti popraviti storjenih življenjskih napak, krivičnosti, zločinov. Greh ostaja za zmeraj zaklenjen, neizživet in nezaceljen, kar ostane v kulturi kaznovanja je možnost odrskega in medijskega preigravanja grešnosti. Aluzija na kaznovalno plat religij in represivno plat posvetne socialne ureditve se dotika srži spektakelskega liberalizma, ki ne le dovoljuje temveč tudi narekuje norčevanje iz vsakršne zgrešitve, moralne usmeritve in etičnega stališča, kar se izide v odpravo etike in posledično vzpostavitev priložnostnih črnih teorij, kot sta postfaktičnost in transhumanizem (v harmoniji z vladavino prava).
Uprizoritev je zasnovana tako, da izžareva jasnost povezave teksta (kot zamisli) in ambienta, ki jo učinkovito podčrtajo in aktualizirajo (humorno pikri) tehnični detajli in rekviziti. Zaradi odločitve, da ne dodaja nobene posebej štrleče geste k Sartrovi ideji, zapisani v abecedo moderne, razvije izrazni minimalizem, v katerem je, jasno, še “neskončno” prostora za nadaljnje strnitve – naracije, gibalne matrice, glasu in pojavnosti (tako na ravni igre kot njenega podaljška, gledalčeve domišljije). Tovrstna mizanscena je videti idealna tudi kot del pedagoške dejavnosti gledališča (občinstvo te izvedbe je bila večja skupina šolarjev). Sploh ker gledalec dogajanje dojema kot tako rekoč videoklip na telefonskem zaslonu čez katerega je mogoče prebrati, doslutiti:
Sartre nas zapira v sobo brez izhoda, v kateri smo drug drugemu pekel, zato, da bi uvideli, da je le mogoče odpreti vsaka zaprta vrata, ki preprečujejo prehode med notranjimi in zunanjimi prostori svobode.
…………………
Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata (Huis clos, 1944, prev. Eva Mahkovic). Režija: Jaša Koceli. Mestno gledališče ljubljansko, 17. jan. 2024.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal