Ravno zato, ker mu je dolgčas imanenten, je Gledališče lahko Institucija oziroma del Aparatusa. Z drugimi besedami, gledališki dolgčas ni neki občasen pojav, temveč uzakonjeno pravilo. Predstava MOS je primer sledenja kontrakulturni smernici, ki temu sistemiziranemu pojavu ne kljubuje, temveč se z njim igra in igrajoč se artikulira gibalni zamik v celostno zastavljeno gesto. Naslanjajoč se slogovno na teater absurda in antiteater, si prizadeva ne biti scensko omikana in neizogibno zrcali spektakelski ustroj družbe, kar je pot tistih, ki se odločijo suvereno podajati stališča.
Naše opazovanje postopkov ozvočenja nemega filma – ki jih ponazarjata gibalca v zgovornem sodelovanju s tehnikom – je pravzaprav ključna funkcija izvedbe, v katero smo umeščeni kot gledalci. Tudi sama protagonista sta hkrati v vlogah gledalcev in “tehničnega” osebja, ozvočevalcev. Vse skupaj je živi miks – gibanja, smeha publike, filmskih projekcij in (tako rekoč odvečnih) “podnapisov” oziroma (malce zamaknjenih) didaskalij. V tej mešanici se odpira možnost začutiti lasten položaj v spektaklu, ki ga živimo med gledanjem filmov, reklam in vsega, kar izžareva z raznoraznih ekranov.
Zanimivo, gibu in zvoku uspe tudi razpreti ambivalentnost filma, nekje iz njegovega tehnološkega zaodrja, kjer se kaže kot nekaj odvečnega vsakič ko forsira patetiko podob v povezavi z narativnostjo in tako perpetuira prazno mesto izjavljanja. Film je odvečen, ko je odtujen od gradiva, ki ga obravnava. Zelo majhen je nabor filmov zavestno narejenih izven odtujitvenega (holivudskega, cenzorskega) režima, ti filmi so vedno nekaj drugega kot le film.
MOS iz sodobnega plesa dela atrakcijo, ki se ne zamejuje v žanr, tovrstno početje pa je mogoče le v redkih primerih srečanja ustvarjalnosti in ideje o širini njenega prostora.
*
Iz navadnega narejeno nenavadno (dramaturška zasnova) se prelevi v gibalno partituro (solo ples), ki se (pianistično) pretoči v zbirko zvočnih odtisov. Tako je videti in čutiti Večer plesnih solov med avtorjevim kroženjem po dimenzijah nastopanja (predstavitev, dialog, eksperiment) in preklapljanjem med postopki in žanri (kabare, sodobni ples, balet), pri čemer se, pomenljivo, precej posveti oživljanju markantnega tehničnega predmeta (sesalnik).
Med gibalcem in sesalnikom se razvije poetika telesnega podaljška, za katerega se izkaže, da ima lastno življenje. Ta plastični in motorni hišni aparat nepričakovano poda izrazit kontrast gibanju telesa in, kot vir hrupnega izpihovanja – ali izdihovanja – zraka, tudi klavirskemu zvočenju. S svojo neukrotljivostjo (ki jo je sicer mogoče kadar koli ustaviti s pritiskom na gumb) opomni na slojevitost vsega, čemur rečemo ples. Hkratnost dejavnosti človeka in objekta razpira humorno dimenzijo plesnega kanona, občasne klasično baletne geste pa se v tej konstelaciji izmikajo lastni togosti, ko se njihov patos brezskrbno lepi na kratke plesne forme osebnega značaja.
Tako tudi to predstavo zaznamuje poigravanje z absurdnostjo oziroma svojevrsten modernistični blisk. Njena teatralnost je prizemljena, torej potencialno skupnostna, kar je sicer značilnost inovativnih poetik zgodnje moderne (pred njeno kanonizacijo oziroma namernim akademskim uničevanjem z vpeljavo kvazikonceptov s predpono post-).
*
Floskula “lično je političko” se u predstavi Želja da se napravi čvrsta istorija završiće se neuspehom zaista otelotvoruje, ali ne na uobičajen način, kroz izvrnuto shvatanje politike kao organizacije države (i pozorišno kukanje nad neoliberalizmom), nego tako da je svako biće, svaki stvaralački holizam koji nam se obraća sa pozornice moguće prepoznati kao deo snopa koji oličava ono što zovemo zajednicom, bili ili ne svesni njene vitalne važnosti. Političnost se ovde artikuliše kao nežno odlučan gest tog snopa u pokretu. U pokretu koji žudnju za životom uvek pretvara u vitalno izvođenje, nikad u (i)storiju.
Zajedništvo ne podrazumeva samo anarhičnost upravljanja potrebama kroz osvešćenu samoorganizaciju, bez represije, nego i ono nevidljivo što prožima naše bitisanje negde i nekad (ma šta vam značili prostor i vreme). To negde-nekad nam izvođači predočavaju u obliku istorije-kao-sadašnjosti, povesti neopterećene pravilima a svesne sebstva. Sadašnjosti nekih – baš tih – tela koja govore, vrte se i vrte, smeju se, stvaraju pred nama neku neponovljivost (u) kojoj je istorizacija izlišna. U mnogim manifestacijama njihovih ideja je izvesna poezija pokreta, preokreta u nagoveštaju, projekcija onog života na ove živote, ekranizovani kolaž gradskog tkiva, situacija zbog akcije i obratno.
Uvezan snop žita oličava mnogostruko povećanje snage pojedinačnih stabljika. Snop se na italijanskom kaže fascio, što je i koren reči fašizam. Estetizacijom otpora (otpora kao načina ostvarivanja slobode izvan režima nadređenosti) se blokira i preusmerava moć snopa kroz monstruozne, a često naizgled simpatične mehanizme uništavanja suštinske raznolikosti i jedinstvenosti svih bića. Ta prevara uma, sistemska utvara, se pojavljuje u bezbrojnim vidovima, stalno učvršćujući društveni status quo. Metamorfoze uređenja zasnovanog na materijalizmu (koji je itekako bio prisutan i u socijalizmu) su sve odvratnije i sve više ciljaju sam kod života, našu genetsku strukturu (uvođenjem totalne medikalizacije, farmaceutizacije i nadzora tela), uz tradicionalno potpirivanje dubinskih strahova (preko masovnih psiholoških operacija).
Estetizaciju otpora i posledično obesmišljavanje naše životne energije – onog svetog u nama – je moguće prepoznati i odupreti se joj u sebi, iz tela ali i duha koji nije ograničen fizisom. Deleći jedno takvo iskustvo sa nama protagonisti Želje prevazilaze scensku formatiranost, zbog čega im i uspeva emitovanje velike a slojevite poruke: bol je neizbežan, patnja je opcija.
…………………
Esej ob predstavah Cofestivala 2023:
Ioanna Paraskevopoulou: MOS. Koreografija: Ioanna Paraskevopoulou. Produkcija: Onassis Stegi. Plesni teater Ljubljana, 24. nov. 2023.
Dejan Srhoj: Večer plesnih solov. Koreografa: Jan Rozman, DISKOlektiv. Pianist: Bowrain. Dramaturginja: Katarina Pejović. Produkcija: Nomad Dance Academy Slovenija. Atrij ZRC SAZU, 6. dec. 2022.
Igor Koruga: Želja da se napravi čvrsta istorija završiće se neuspehom (Želja po izdelavi trdne zgodovine se bo končala z neuspehom). Soustvarjalci: Nela Antonović, Boris Čakširan, Jelena Jović, Sanja Krsmanović Tasić, Tatjana Pajović, Anđelija Todorović. Koreograf: Igor Koruga. Produkcija: Stanica. Kino Šiška, 27. nov. 2023.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.