Poezija v zasnovi drži predstavo nad gladino odra, jo nežno dviguje v prostor zamika, v medprostor brez teksta, ki ga zgradijo razigrana telesa, njihovo petje pa ga odpre tako, da so mogoči naši vstopi v vmesnost, v kateri, preko sproženih občutenj, nastaja živi preplet dveh fenomenov, nagonov, idej: ljubiti in ubiti. In pred nami se utelesi lj-ubiti. Je kaj več potrebno doseči? Sploh ko to uspe tako mladi izvajalski skupini (udeležencem odrskega usposabljanja Mlado Mladinsko).
Vojna je bolj “notranji” kot “zunanji” pojav, stvar odnosov, način funkcioniranja skupnosti, prav na to dejstvo nas, zavedajoč se ga ali ne, opominja uprizoritveni kolaž Umetnost vojne/Umetnost miru.
Skupnost temelječa na konkurenčnosti in tekmovalnosti – začuda jo kličemo demokracija – sloni pravzaprav na zasedanju posesti in energije drugega, na sebičnosti. Nekje v predstavi omenjena fraza, kaj če bi tukaj bile razmere kot so tam nekje, kjer divja vojna, je (pogosto moralizatorski) fantazem, s katerim se poskuša ohranjati nedolžnost podobe tukajšnjosti. A tudi kot provinca eunatovskega imperija, ki pravkar vojskuje na svojih jugovzhodnih mejah, mi to vojno podpiramo.
Kolonizatorstvo je danes vtkano v tako rekoč vsa družbena tkiva, da bo manj očitno skrbi medijska mašinerija. Vzporedno z ropanjem resursov, zaradi katerih se od zdavnaj sprožajo vojne, poteka biotehnološka kolonizacija samih teles plebsa, podvrženega vrsti psiholoških operacij – s končnim ciljem odprave posameznikove kognitivne moči zaznave dobra in zla kot bistveno različnih koncepcij človekovega bivanja v skupnosti in naravi.
Ubita in zares mrtva brata na odru sta znak, da je predmet aktualne svetovne vojne predvsem mladost, mladi so njena ciljna skupina. Mladostniki, podvrženi najrazličnejšim komercialnim vplivom korporativne pameti so predvsem tisti, ki jih je treba udomačiti, preparirati, nevtralizirati, jim preusmeriti energijo, jih z vsesplošno seksualizacijo dejansko deseksualizirati in s tem usmeriti proč od umevanja ljubezni kot sočutja, kot pojava, ki se nujno navezuje na skupnost, se z njo razvija, v povezavah z drugimi posamičnimi ljubeznimi.
Radikalna individualizacija, sistemsko podprta z relativiziranjem spolnih razlik za potrebe subvertiranja resnične enakosti, pelje k odpravi empatije in odpira možnost stalnega, globoko integriranega vojskovanja – kot podjetniškega modela – vseh proti vsem (zunaj katerega so, vsaj tako si predstavljajo, le upravljavci in njihovi intelektualci). Ta model predvideva tudi ukinitev svobode reprodukcije oziroma odtujitev in radikalno komercializacijo rojevanja.
Značajsko različna brata, možat dominanten in neznajden prestrašen, utelešata dve plati posameznikovega položaja v življenjsko ogrožajočih razmerah. Med prikazom trčenja neustrašnosti prvega, zavoljo višjega cilja, in želje drugega po pobegu iz vojske se, na prvi pogled, kaže zgolj nesmiselnost vojne. Kompleksnost posameznikovega in skupnostnega vedenja (ki omogoča obstoj represivnih in militantnih formacij) se v tem trčenju razpre tako, da nas opomni na samo bistvo eksistence. Ko gre za vprašanje živeti ali umreti je vsaka odločitev “pravilna”, “legitimna”. Preživeti je hkrati smiselno in nesmiselno. To protislovje bo veljalo dokler bomo sprijaznjeni s hierarhijami, namenjenimi medsebojnemu izkoriščanju. Vsak borec to ve. Kot tudi, da je empatija tista sila, ki notranja in zunanja vojskovanja preobrača v svetlejše oblike življenja.
…………………
Mlado Mladinsko 2: Umetnost vojne/Umetnost miru. Režija: Ana Duša. Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete, 26. jan. 2024.
Vaša podpora je dragocena <3
Prispevajte mesečno 2€ ali več
Prispevajte poljubni znesek
PayPal