Govoril bom o štirih predstavah z 20. mednarodnega festivala Mladi levi. Njihova skupna rdeča nit je izrazit poudarek na uprizarjanju v najbolj klasičnem pomenu tega pojma in praktično nič performativnega, kar zame pomeni kar zahtevno nalogo.
Zasledovalci sreče
Predstava me sooči z eksistenčnim nelagodjem, ki ga zavije v kavbojski humor, pri čemer je nesistematičnost uprizoritvenega postopka še najmanj moteča. Humorna razsežnost zapade v monotono pričakovanost, kjer iz frazemov in pop kulturnih vzorcev nastaja zgodba, vendar ne tudi kolaž. Posledično ne pride do opazne sopostavitve ponujenih elementov oziroma sprožitve nekega off-učinka, učinka, ki bi ne bil flat prezentacija intelektualnih preigravanj. Ravno zaradi tega sicer dobrodošel vložek v obliki duhovite refleksije lastnega delovanja plesne skupine v obstoječih produkcijskih pogojih izzveni samozadostno. Po dolgem ovinku pridemo do nekakšnega drag momenta, ki še bolj poudari, da bi profesionalni plesalci gotovo lahko delali na način, ki vse zadeve ne bi zatopil v vickasto fabulo. Bilo je lepo videti do vrha zapolnjeno dvorano Španskih borcev.
Pet lahkih komadov
V klasično psihoanalitskem smislu perverzna situacija soočenja moškega srednjih let s precej mladimi otroci: moški v vlogi preizpraševalca zaslišuje otroke, ki odgovarjajo na razna osebna vprašanja, pa tudi na vprašanje a la zakaj želiš nastopati v gledališču. Ta moment perverzije kot potencialno odlično vezivo za ponujen material ostane nerazvit v uprizoritvenem smislu. Zato se pa režija posveti podrobnemu uprizarjanju primera ugrabitelja in posiljevalca otrok, in sicer posredno, prek otrok, ki oživljajo prizore te zgodbe. Razprt balast belgijskega kolonializma se pri tem po svoje prelevi v balast množice scenskih, video in govornih izrazov, ki osnovni problem zabašejo z vsakdanjimi konotacijami. Učinek je ujetost v paradigmo gledališča kot dela kulturne industrije oziroma estetizacija kritičnosti. Scenografska navlaka tako dobi pomen dekoracije rekonstruiranih zločinov, re-enactmenti pa prispevajo predvsem k uzgodbljenju kot takemu. Zgodbe ali primeri se ne transponirajo čez deskriptivno ali informativno, se ne zasučejo v nekaj več. Informacija tu ni niti dramatizirana niti performirana, temveč ostaja zamrznjena kot taka, vpeta v uprizorjeno preglednico. Imam občutek, da je posledica takšnega pristopa privatizacija vprašanj družbenega nasilja z afirmacijo osebnega stanja per se in ne v navezavi na situacije. Poosebljanje tu ne prispeva k politizaciji teme spolnega nasilja nad otroki.
Zgodovina, zgodovina, zgodovina
Tipično ameriško iskanje evropskih korenin se pretoči v predstavitev filmskega materiala, ki služi kot osnova avtoričine naracije. Njeno pripovedovanje o madžarskem poreklu njenih staršev in vsemu, kar iz tega izhaja, v izvedbenem smislu bremeni prehitra ameriška angleščina. Poudarek je namreč na govorjenju, zato je seveda ključno vprašanje, kaj in koliko boš povedal na odru. Tokrat pa je oder bil bolj prostor prezentacije, kot bi bili na kakšnem predavanju. Forma gre z roko v roki s temo iz naslova. Zgodovino se ontologizira, čeprav za njeno dominantno paradigmo tiči nuja po spravljanju reči v preteklost, da le ne bi zaživele danes. Demokratizacija Madžarske, ki mi je sicer predstavljena kot večna žrtev, celo v času avstroogrske monarhije, je tako raje mit kot stvarnost. Avtoričino retorično nanašanje na sposojeno ufilmljeno zgodbo se tako izide v mitizacijo, ki jo občasno navidezno rahlja z značilnimi domislicami, temelječimi na tistem, čemur ameriški intelektualci rečejo cultural reference points (ta in ta igralec je v tem in tem filmu imel to in to repliko). S tem pristopom sicer ni nič “narobe”, a ko dramsko nadomestiš z golo prezentacijo na odru, si gotovo pred velikim izzivom. Dramatizacija te prezentacije še najbolj spominja na CNN-ovo obravnavo novic.
Anarhija
Na sedežih nas pričakajo električne kitare. Medtem ko se občinstvo z njimi igra, naratorka razlaga osnove anarhizma na precej poenostavljen, mestoma zbanaliziran način. Generičen naslov predstave nakazuje zares veliko polje možnosti. Ženska ta čas dolgo leži v nerodno razkrečenem položaju na odrskih tleh. Med zanimivo kakofoničnimi zvoki kitar v nekem trenutku začne izvajati različne, po svoje stilizirane gibe, s poudarkom na tresenju in krčih telesa. Gibe stopnjuje, doda še glas in mi do konca predstave – razlaga. Dojemam nekakšno zavrtost čustev, neko ujetost, obsedenost, brezizhodnost in notranji konflikt, pa tudi neodločnost, kaj sploh narediti s seboj v prostoru. Občasno agresiven izvajalkin pristop ne pripomore veliko k animaciji občinstva, medtem ko nekje slutim potencial napol razvitega gibalnega vložka. Ne vem pa, ali je bila aktivnost gledalcev res zaželena, saj smo naleteli na nekaj zmedenih signalov: dobili smo možnost igranja kitar, na neki točki pa ukaz, naj se utišamo, ter hkrati tudi spodbudo v izjavi “vsak lahko igra pank”. Kar drži in bi lahko bilo temeljno vodilo in “material”, če ne bistvo predstave, sploh z dotičnim naslovom. Vendar tovrstna odločitev očitno ni padla. Zanimivo, kako participatornost ni funkcionirala ravno tam, kjer bi na prvi pogled morala delovati – v anarho kontekstu. Res je pa, da je tudi ta kontekst v resničnem življenju pogosto le embalaža nečesa, kar ne živi načel, ki jih deklarativno zastopa. Na to me je spomnil izvajalkin vzklik med naklonom, v stilu “fuck nazis”. Boj proti depolitizaciji družbe skozi strankarstvo – torej boj zoper neki izrazito izključevalen sistem – ne gre skupaj z željo po izključevanju, ki se kaže v prizadevanju po linču fašistov. Sploh če pomislimo na dejstvo, da se v vsakem od nas nekje skriva ta f.
Zaključek
Vsak lahko igra pank, tega dejstva se pa ne da uprizoriti.
…………………
Festival Mladi levi. Produkcija: Bunker.
Nature Theater of Oklahoma & EnKnapGroup: Zasledovalci sreče. Španski borci, 18. avg. 2017.
Milo Rau/IIPM/CAMPO: Pet lahkih komadov, Stara mestna elektrarna, 19. avg. 2017.
Deborah Pearson: Zgodovina, zgodovina, zgodovina. Stara mestna elektrarna, 22. avg. 2017.
Societat Doctor Alonso & Semolina Tomić: Anarhija. Gledališče Glej, 22. avg. 2017.
Članek je objavil Radio Študent.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.