Brez dvoma, vprašanje, ali “delati s publiko” ni stvar izbire. Ni stvar izbire, v primeru umetnika, ki želi biti nekaj več kot le izložbena lutka. Ki želi sebe z razlogom umestiti med tako ali drugače povabljene ljudi. Ključ je pri tem v kvaliteti te množice (pri čemer sama številčnost ni pomembna), kvaliteti v nastajanju, tam in takrat, torej množice, med katero se – na lastno pobudo – umeščam kot izvajalec. Množice, ki jo razumem kot skupek potencialnih izvajalcev v nekem in vsakokratnem začasnem ambientu. V kolikor izhajam iz domneve, da ima vsak posameznik določeno energijo, enkratno energetsko polje, ne morem mimo dejstva, da bodo prav vse različne energije vstopale v odnose, da se bodo izmenjevale, pretakale, plemenitile, in da bodo med izvajanjem, pod določenimi pogoji, tudi rasle. V vsakem primeru pa komunicirale. A komunikacija v polju, ki se raztaplja v Onkraju (tovrstna komunikacija je umetnost), mora temeljiti na nežnosti, da bi omogočila doseganje skrajnjega cilja (ali, bolje, stanja) umetniškega dogodka – ljubečega odnosa med vsemi navzočnimi.

*

Katedrala Kina Šiška s svojimi nizkimi in širokimi stopnicami, sicer namenjenim postavitvi sedežnih vrst, je – wow! – doživela gibalno renesanso. Po zaslugi umetnika, ki nekje razume/čuti pomen odnosa z občinstvom in ga tudi vzpostavlja odkrito aktivno in na ljubeč način. To je Dario Bardam. Njegov plesni solo seguir moviendo je zasnovan na nenehnem enournem a navidezno neskončnem gibanju po/v prostoru, gibanju ki je ves čas v relaciji do prisotnih. Njegova pojavnost je tako rekoč nič teatralna, ta dosežek pa je izvrstna osnova za nalogo, ki si jo je zadal. V monolitnem kostumu, ki prispeva k vtisu angelske, animalno-električne, vesoljske, hkrati pa tudi povsem človeške, celo športno seksualizirane podobe, Dario izvaja gibe, ki preprosto želijo rezonirati s prisotnimi. Celoten nastop je zasnovan na hipnotični potrebi po vzpostavitvi mini resonanc z vsakomur, ki se mu kot gibalec tako ali drugače približa. Njegova želja po posamičnih resonancah in po prostorskem povezovanju je berljiva, jasna, ne vsiljuje potrebe po tolmačenju ali kakršnemu koli razkrivanju nečesa, kar bi bilo zamotano v koncept, režijo, besedilo. Preprosto doživljamo prenos nekega htoničnega (osebnega) vzgiba v sedanji trenutek, v skupek sedanjih trenutkov. Transcendenco.

*

Ta resonančni ples ima veliko skupnega z idejo Deborah Hay o angažmaju prav vsake telesne celice v prenosu, razvoju in komunikaciji tistega, čemur rečemo gibanje, (sodobno)plesno gibanje ali gibalna govorica, tudi gesta. Tista govorica, ki jo Hey vse življenje razvija na nekanoski način, s stalnim zavedanjem, da se nikar ne sme ujeti v past lastne rutine. Da si ne sme dovoliti slepila, ki ga povzroča logika četrte stene. Po poslušanju živega pogovora z njo ter ogledu dokumentarca o njenem ustvarjalnem pristopu je bilo jasno, da ključ ni toliko v samem zavračanju umetniških, produkcijskih in sodobnoplesnih konvencij, temveč predvsem v nenehnem iskanju, kako komunicirati sebe (svojo ustvarjalnost kot svoje življenje, svoje telo, pojavnost, glas, osebnost, čutnost, ekscesnost) na način, ki ga nenehno nanovo iznajdevaš in ki naj bi vsakič pripeljal do svojevrstnega razpiranja (skupnega) energetskega polja med prisotnimi. Deborah Hay nas je spomnila na veliko nevarnost, ki uničuje moč kreativnosti in s tem tudi užitek vsakega ustvarjanja: nekritično sprejemanje in uveljavljanje določene sholastike, estetike, trenda in utrjene konstelacije izvedbenega prostora. Obenem nas je spomnila na neslutene možnosti odpiranja vplivom ne(po)znanega, s poudarkom na pomenu podpor(n)e skupnosti, v kateri je mogoče vzpostavljati varna in čuteča okolja (ambiente) kot pogoj (uresničitve stremljenja k) brezmejnosti.

*

Na tridnevnem laboratoriju Come together, right now, over Ljubljana, vodila ga je Céline Larrère, smo imeli priložnost praktičnega skupinskega osvobajanja somatskih vzorcev in vzgibov, ki se po naravi pristopa navezuje na prakso Hay. V osnovi teh dinamičnih treningov je zavestno opuščanje racionalnega dejavnika gibanja (oziroma, nasploh, obnašanja v prostoru) da bi čim prej prišli do njegove podzavestne razsežnosti in jo tudi uveljavili, razplesali, skomunicirali. Kar je odlična podlaga ne le za razvoj (osebnega) performativa, temveč tudi za grajenje aktivnih odnosov med vsemi prisotnimi, med izvajalcem in prostorom, med zunanjostjo in notranjostjo, med čustvenim stanjem, posamezno emocijo in gibom. Z užitkom v ospredju.

*

Sedmi Koreografski obrat v organizaciji NDA Slovenija je na povsem organski način – kar je posebej pomembno, ne le na ravni same produkcije dogodkov, pač pa tudi na ravni aktivnega omogočanja odpiranja odnosov med vsemi povabljenimi – vrgel luč na moč koreografije, ki to ni. Opozoril je namreč na veliko moč upravljanja (plesa) s samim seboj, nujno med drugimi in z njimi, torej na moč tiste koreografije, ki se je zmožna igrati z mejami in zamejitvami, koreografije temelječe na gostoljubju in kljubovanju razkroju skupnega, vendar ne na način upiranja, temveč skozi brezpogojno sprejemanje in igrivo procesuiranje sprejetega. Ker je zares avtonomen le tisti, ki je obenem povsem razsrediščen. Čarovnija je to.

…………………

Nomad Dance Academy Slovenija: Koreografski obrat #7: Srečanje z Deborah. Ljubljana, Španski borci, Stara mestna elektrarna in Kino Šiška, 17.–19. apr. 2023. Kuratorji programa: Dragana Alfirević v sodelovanju z Jano Jevtović, Dejanom Srhojem in Jasmino Založnik.

—Deborah Hay: my choreographed body… revisited (2019), plesna predstava, 17. apr. 2023.
—Darío Bardam: seguir moviendo, plesna predstava, 18. apr. 2023.
—Ellen Bromberg: Deborah Hay, not as Deborah Hay (2011), dokumentarni film, 19. apr. 2023.
—Deborah Hay: Exit (1999), plesna predstava, 19. apr. 2023.
—Laurent Pichaud & Deborah Hay: Practical Talk On Practice, pogovorni duet, 17. apr. 2023.
—Céline Larrère: Come together, right now, over Ljubljana, laboratorij, 17.–19. apr. 2023.

Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.