Lokalno gledališče vztraja pri trendu eksistencialne drame, s poudarkom na premišljanju osebnih stisk v okoliščinah pod skupnim imenovalcem zahodnjaška civilizacija, ki čedalje bolj duši sam smisel življenja. Ta trend se v predstavi 2020 kaže skozi spektakl podob, ki vnaša zmedo v gledalčevo inteligenco (psihopatologija Hararijevih prerokovanj z monstruozno korporativnim ozadjem, na katerih predstava temelji, je že bila javno razkrinkana). V predstavah Strah in beda Tretjega rajha in Neznosno dolgi objemi pa ostajamo na trdnih tleh — uporabljeni sklici so faktični, neholivudizirani.

Pri Strahu in bedi Tretjega rajha je to tako rekoč nuja. Postavitev najprej sledi Brechtovemu tekstu in klasično razčleni znake in prakse fašizma, da bi v nekem trenutku preskočila na teren humorne ironije. Tako smo soočeni z vsakdanjimi oksimoroni civilizacije, med mnogimi na odru omenjenimi pa je posebej smešen komentar tako imenovane politične alternative. Ta parodija tipičnega sestanka Delavsko-punkerske univerze (včasih se je odvijala na ljubljanski Metelkovi) opominja na samozadostnost in odtujenost nosilcev tovrstnih nevladniških tvorb.

Z zelo konkretnimi nanašanji predstava premešča izhodiščno retoriko dramskega besedila v tukajšnji habitus, sicer poseljen z veliko sprenevedanja in estetike razvajenosti, ki se razrašča na plodnih tleh (prividne) materialne varnosti. V materializmu je fašizem normaliziran, tako rekoč normiran znotraj tako imenovane vladavine prava, ideologija izključevanja pa podprta z mnogimi tehnološkimi, psihološkimi in administrativnimi sredstvi.

Zahodni model, ki temelji na predaji individualne in kolektivne moči (so)upravljanja v roke (korporativnih) upravnikov, nas vabi da ga sprejmemo in si pridobimo določene statuse (zaposlenega, kreditiranega, premožnega, zvezdnika itd.). A vsako sprejemanje nečesa, kar se odreka vsega skupnega v imenu blagovnega fetišizma oziroma konformizma, dejansko pomeni zdrs v nemoč (osebno frustracijo, patologijo).

Tretji in vsaki naslednji rajh niso nič drugega kot množice (skupki) nemočnih in samodestruktivnih. Režijsko-dramaturška intervencija v Brechta — v času novega rajha, ki bo kmalu s taksami za prečkanje svojih ograj izrekal dobrodošlico državljanom, ki jih mirno imenuje “tretji” — je pokazala na smeh kot na (edini) možen izhod iz te patologije.

Frustriranost z lastno nemočjo je razpotegnjena tudi čez celotno predstavo Neznosno dolgi objemi. Za razliko od prve, v njej ni nakazanega izhoda iz eksistenčne klavstrofobije. Zgodba štirih tridesetplusletnikov — poudarek je na pripovedovanju, njihova telesa služijo bolj kot nekakšne skice karakterjev, gib je v drugem planu — nas pelje po puščavah Berlina in New Yorka, a njen pravi smisel je v razpredanju povsem osebnih izkušenj splavitve otroka in zasvojenosti. (Monika noče imeti otroka, sprašuje se, kako biti živa, Charlie je 33 pa se mu ne sanja, kje je smisel njegovega lajfa, Amy je pravzaprav iz Srbije ob “pomoči” zveze NATO “razseljena” Biljana, ki niti z dodatkom drog ne bo postala Američanka.)

Vedno bolj aktualno vprašanje preživetja v “plastičnem svetu”, kot ga imenuje avtor besedila Viripajev, je obenem vprašanje reprodukcije. Življenje umikamo pred nekrofilno biotehnologijo vladanja, a dobro se je spomniti, da na njej temelječ ustroj družbe (k sreči) velja predvsem na zahodu. Ujetost v škatlasti svet (absurd životarjenja: iz škatle stanovanja v škatle institucij in nazaj) je odraz vsesplošne raztelešenosti (kljub kultu telesa), a vendarle ni edina opcija. Še vedno se je možno prepustiti blagodejnim odprtim (“primitivnim”, plemenskim, divjim, tropskim) habitatom onstran strogega nadzora, ki so praviloma nekje jugovzhodno od potrošniškega raja. Kjer dominira radost je vsak eksistencializem odvečen.

Če je inhibirani humor šibkost/potencial predstave (tudi samega teksta?), je njena moč vsekakor v samih igralskih telesih, ki se nočejo in nočejo zares objeti, tako pa mdr. opominjajo na dejansko nemoč/jalovost retorike (govorjenja, analiziranja, dialoga) v življenju, ki ne prenese raztelesitve, saj pomanjkanje nežnosti (dotika, objema, poljuba), za katero v plastificiranem svetu domnevno ni časa ali pa je celo medicinsko prepovedana, pomeni radikalno devitalizacijo in njene vse očitnejše posledice.

Smrt je razširjeno patološko stanje našega rajha, tako rekoč stanje stvari, ne pa zgolj dogodek (življenjskega cikla), kot bi bila, če bi bila nežnost (skupnostna) praksa namesto redkosti. Samodestruktivnost na osebni (depresija, zasvojenost, samomorilnost) in širši ravni (vojna, kolonializem) to le potrjuje.

Edina umetnost, ki se zares prebija skozi labirinte razkrinkanih levodesnih narativov resničnosti in same umetniške produkcije, je smeh.

…………………

Bertold Brecht: Strah in beda Tretjega rajha. Režija: Sebastijan Horvat. Slovensko mladinsko gledališče in Kino Šiška, 2. feb. 2023.
Ivan Viripajev: Neznosno dolgi objemi. Režija: Dorian Šilec Petek. Mestno gledališče ljubljansko, 16. feb. 2023.

Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.