Ljubljanski Trg republike se je nekoč imenoval Trg revolucije. Na njem stoji spomenik revoluciji, ki govori o protiimperialističnem uporu, nastanku svobodne skupnosti prebivalcev Jugoslavije in vzpostavitvi Slovenije kot avtonomnega dela te skupnosti, v kateri ima oblast ljudstvo. Del ambientalne celote spomenika je tudi večni ogenj. Že dolgo ne gori (kar ni ravno v skladu z veljavno strategijo varovanja spomenika najvišjega pomena), za razliko od sarajevskega, ki skupaj z mnogimi drugimi po svetu čuva spomin na padle v svetovnih vojnah. Družbene prioritete so tukaj že precej časa drugačne, kar pa ne pomeni, da plamen ne bo spet vzplamtel ali da ne žari na drugačne načine.
Nekega marčevskega dne smo se prebudili v menedžerski diktaturi, ki je vpeta v infektivno farso svetovnih razsežnosti. Te razmere niso nastale čez noč, temveč smo jih dolgo pasivno ali aktivno soustvarjali na vseh področjih, tudi in zlasti v kulturni industriji. Radikalna menedžerizacija in “profesionalizacija” ustvarjalnih dejavnosti je zelo okrepila aparatusno moč kulture in močno zavrla avtonomno delovanje umetnikov, ki so se poskušali preleviti v producente in samozaposlene (ljudi firme), mnogi so pa opustili umetniško delovanje. Tako v Ljubljani imamo le peščico uspešno integriranih producentskih instanc na tako imenovanem kulturniškem nevladnem področju, na področju javnih ustanov krhki red in mir, v umetniškem mikrosvetu pa čedalje brutalnejšo prekernost, ki jo vsi vpleteni bolj ali manj perpetuirajo.
Trg revolucije je dolgo bil parkirišče. Pod njim je garaža, ki povezuje veleblagovnico, dve business-as-usual stolpnici ter kulturni in kongresni center Cankarjev dom. V to pomensko ambivalentno, vizualno všečno, pa tudi rahlo zloveščo komercialno-kulturno-bančniško celoto je vpet tudi parlament, ki se nadimenuje državni zbor (ime pove, da ta skupščina ni ravno ljudska). Urbanistična celota trga revolucije je enkratna prostorska upodobitev (lokalne različice) kapitaloparlamentarizma. Revolucija, iz katere je kapitaloparlamentarizem postopoma vzniknil, še odmeva iz kota, v obliki spomenika, kot diskretna zareza v “humano monumentalnost” ploščadi in stolpnic.
Primož Bezjak in morda še kdo: mreža iksov na trgu revolucije (april 2020)
V času, ko je bilo gibanje omejeno, vsaj uradno, a po neustavni poti, kot je možno sklepati iz razpoložljivih virov, je v navdihujočo scenografijo trga vkorakal igralec Primož Bezjak (kar smo izvedeli iz javno dostopnih dnevnikov aprilske represije) in po ploščadi lepil črne ikse iz selotejpa. Ni se mu bilo treba ukvarjati z rampo, četrto steno, besedilom in občinstvom. Naredil je strogo geometrično mrežo ponavljajočega se kvadratnega rastra kot ponazoritev vsiljene antisocialne distance (ki naj bi preprečevala prenos okužbe), hkrati pa je simbolično nakazal možnost navzočnosti (ali poudaril odsotnost) protestnikov pred parlamentom.
Akcija, ki jo je realiziral fizično, je imela predvsem nefizični učinek, saj je bila izvedena na praktično prazni javni površini in posredovana prek družbenih omrežij ter novinarskih poročil. Opozorila je na razmere, ki jih čutimo med lokalno in globalno infektivno farso: na radikalizacijo represije, ki močno posega v svobodo gibanja v javnem prostoru, svobodo protestiranja in druge v preteklosti priborjene svoboščine. Artikulirala je potencial protesta v odsotnosti protestnikov: iksi so se “zbrali” namesto ljudi, da opomnijo na njihov obstoj, na telesa, ki jih zastavljamo med uličnimi protesti. S kazanjem izpraznjenosti kraja protesta je akcija kazala izpraznjenost mesta politike (kot stvari skupnega) in posledično zaostrovanje menedžerskega totalitarizma.
Akcija komentira (kritizira, anticipira?) vsiljeno antisocialno distanco, saj je umetnik postavil ikse upoštevajoč predpisano razdaljo med ljudmi. Zarisana distanca pušča večplasten vtis: vztrajanje pri pravici do protestiranja je speto s pristankom na menedžerski ukaz (upoštevali bomo varnostno razdaljo), lahko jo razumemo tudi kot ironiziranje zaukazanega distanciranja (rastrske označbe pozicij asociirajo na discipliniranje teles in militarizacijo javnega diskurza), ali pa kot oboje hkrati.
Iksi so z vizualnega vidika navezava na Malevičev črni križ, ki ga je NSK vztrajno (psevdo)repliciral in se z njim tudi vpisal v sodobnoumetnostni kanon kot kanček Vzhoda na Zahodu. A v času, ki ga lahko dojemamo kot čas vsesplošne dekanonizacije (v luči intenzivnega demaskiranja struktur moči oziroma razrednih razlik – sredi zapovedanega maskiranja prebivalstva), se vpisanost v kanon oziroma pripadnost instituciji z emancipatornega vidika kaže kot toliko bolj irelevantna: metaavtorska Bezjakova akcija je individualna, za njo ne stoji, denimo, Slovensko mladinsko gledališče, ki sicer slovi kot politično, niti kakšna druga institucija, kar je tudi edina možna opcija, ko govorimo o radikalno osvobajajoči umetniški gesti, ki se vedno izmika menedžerski (producentski, festivalski, kuratorski, muzejski) agendi, ki nevtralizira emancipatorni učinek.
Politizacija v skupnem (kot radikalno javnem) nikoli ni kvalitativno enaka politizaciji v institucionalnem (kot psevdojavnem). Mreža iksov na trgu/agori, ki slavi revolucijo/republiko – med prepletenimi silnicami hegemonskega bančništva, parlamentarizma, kulturnokongresne zmesi, ki slavi Ivana Cankarja, potrošništva in lokalno svete avtomobilnosti – nas je tako tudi spomnila na politično impotenco (aristotelskega, zahodnega) gledališča: v dveh mesecih srhljive “ustavitve javnega življenja” – propagandnega izgona ljudi iz javnega prostora in prepovedi socializacije – je institucionalizirano gledališče med nudenjem posnetkov predstav le ponavljalo velikobratovsko mantro “ostanite doma”, v političnem smislu se pa njegovi predstavniki in kolektivi niso oglašali – v smislu naslavljanja javnosti/publike v kontekstu kritične refleksije razmer, v katerih smo se znašli. Enako velja za uradne predstavnike in kolektive univerz, fakultet, šol, muzejev, kinooperaterjev in drugih javnih ustanov, ki so vztrajale pri pokroviteljskem odnosu do javnosti, nekatere pa celo, bolj papeško od papeža, preroško napovedovale nujo po prilagajanju na domnevno drugačno normalnost, ki nas menda čaka, ali kakor koli se že tej oblastniški konstrukciji reče v novoreku.
Protestno je, kot običajno, spregovoril umetnik posameznik in tako naznanil širjenje upora v onkrajinstitucionalnem kontekstu. Kako se ne izgubiti v koordinatah oblasti, je vprašanje, ki ga je sprožila mreža iksov kot ponazoritev nevidnih koordinat med nevidnimi ljudmi v vedno bolj otipljivem matrixu.
Občani Ljubljane: rekreativni kolesarski protesti (maj 2020)
Odgovor na to vprašanje je kmalu začela zarisovati in utelešati akcija kolesarskega protestiranja po ulicah Ljubljane in trgu revolucije, ki meji na parlament. A bolj kot na nanašanju na parlament kot simbol koncentracije oblasti je bil tokrat, po sili razmer, poudarek na repetitivni mimobežnosti gibanja oziroma ljudi v gibanju: premikanje na kolesih je kontinuirano (saj je menda dovoljena le rekreacija, ne pa tudi javno zbiranje, ki naj bi v novoorwellovskem kontekstu pomenilo statičnost zbranih teles), v fokusu pa je sâmo kolektivno plešoče telo; množica samoorganiziranih kolesark in kolesarjev vozi v koncentričnih krogih, vpije gesla in zahteve, poje in predvaja glasbo, se posveča medsebojni koordinaciji in varovanju, uglašuje gibe, fotografira in videodokumentira dogajanje. Skupnostna koreografija in zvočna dimenzija protesta sta hkrati spontani in načrtovani.
Kolesarska koreografija v svoji (ne)predvidljivosti uteleša in nakazuje možnost odprave predstavništva – parlament je zgolj postrani, je le predmet opazovanja, je odtujen servis, prej objekt razkritja (naličja) oblastniškega sindroma kot simbol politične subjektivitete, ki, zdaj že povsem očitno, ne deluje (oziroma obratuje predvsem v prid korporativizma, imperializma, menedžerizacije, izključevanja, kulturne in znanstvene hegemonije, elitizma, materializma) – in (ponovnega) vznika neposrednega odločanja (ki je celo, z lokalnim samoupravljanjem vred, zapisano v ustavi).
Kolesarski happening na trgu revolucije je nearistotelska, praznična, gledališka negledališka praksa, ki ne nastavlja ogledala instituciji, temveč se le izvaja, postaja, da ponikne, v generično neponovljivem prostoru-času nepremočrtnega pogleda, brez produkcijskih protokolov, brez subvencij, brez režije, brez publike. Kolesarski happening je izraz performiranja želje. Uresničuje se onkraj vsakršne hierarhije. Ni ne mi ne jaz, je mi-jaz. Tovrstni happeningi so tudi opomin literarnem gledališču dolgčasa, da morda ne bo preživelo zapovedane dezinficirane prihodnosti, s katero trenutno (nehote?) koketira.
Prekoračitev prepovedi
Kdor razume življenje kot pojav, ki ga ni mogoče razkužiti, torej kot pojav, ki mu je imanentno vključevanje – vsega, drugih življenj, virusov –, ve, da je kolektiviteta ključna za zasuk iz menedžerske devastacije v skupnost opolnomočenih. Vprašanje, kako uprizarjati, plesati, performirati in imeti publiko upoštevajoč vsiljeno antisocialno distanco je vprašanje prestrašenih. Zavrnitev razmejevanja je nujna, da bi bile performerske – telesne, taktilne, gibalne, skupinske, obče – prakse mogoče. Če je zavrnitev izvedljiva na ulicah, je tudi v gledaliških in drugih dvoranah.
Kontekst odtujenih avatarjev (simbolika iksov), ki se do določene mere že uresničuje na družbenih omrežjih ter med delom in izobraževanjem na daljavo, se je na trgu revolucije prelevil v koncept prepletenih fizisov: faces s facebooka so vendarle resnični obrazi; komuniciranje brez dotikanja je le dotik (bližina drugih teles) in ne stik (virtualni kontakt); statični iksi so naenkrat premični in plešoči, nič več del nekega ustroja. Gibanje je zares prava beseda, ko govorimo o odporu – osvobodilno gibanje.
Kontrast med statično mrežo iksov brez ljudi in kolesarskim happeningom na isti lokaciji odraža dve viziji skupnosti in skupnega. A za obe akciji je ključna prekoračitev prepovedi, brez katere izvedbi ne bi bili mogoči. V času ko se nam prepoved vsiljuje kot modus operandi vsega, ne le v povezavi z javnim, temveč pogosto tudi z globoko intimnim, se gesto kršitve prepovedi čedalje bolj razume kot nujo, v navezavi na prakse občanske nepokorščine (in ne kot nasilnost, kot jo je meščanstvo pogosto dojemalo med preteklimi ljudskimi vstajami).
Na trgih revolucije tli ogenj mrežnega upora, umetniškega, neumetniškega, kontrakulturnega upora, ki izginja med lastnim postajanjem, da bi spet vzniknil tam, kjer ga kulturna hegemonija najmanj pričakuje – v njej sami.
…………………
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.