Matej Kejžar se v napovedi svoje predstave Ples sklicuje na dojemanje plesa kot “eksperimenta vzpostavljanja skupnega polja sile med izvajalcem in publiko”. V konkretnem primeru ne gre za dobesedno interaktivno predstavo; določene linije sil med tremi plesalci in nami, ki jih gledamo in poslušamo, se razpotegujejo predvsem v sferi humorja. Predstava parodira značilne sodobnoplesne gibe in geste, se z njimi veselo igra, jih obrača na glavo. Tu ni nič resnega, bi lahko rekli. Priče smo sproščenemu in poglobljenemu pogledu na material, na lasten material; ključno je, da gre za lasten gibalni material, ki ni predmet nekega seciranja in analize, temveč je objekt igre, se pravzaprav realizira v igranje kot tako, tako rekoč v igro s samim seboj. Ne toliko z lastnim telesom, prej s tistim, kar telo lahko nasmeje, kar ga veseli, sprosti in vrže ven iz modusa mislečega telesa v režim igrajočega se telesa. A ne gre za otroško igro (niti utelesitev nečesa otročjega), temveč za zavestno igro odraslih. Odločitev za afirmacijo igrajočega se telesa je ključna gesta predstave Ples. V njej odrasli parodirajo sami sebe med tem ko parodirajo kanon sodobnega plesa (pasti na tla tako in tako, valjati se po tleh kot se to pač počne, leva roka sunkovito desna roka valovito, iztegnjena noga hop skok, glava dvakrat levo-desno itd.). Osnovna kvaliteta performansa pri tem ni parodija kot taka, temveč prav ta njena dvojnost (zamajati svoj položaj sodobnega plesalca in sodobni ples kot kanonizirano disciplino) ali podvojenost (hkratna ironija na dveh ravneh), ki pravzaprav zagotavlja nepatetičnost gibalnega režima parodije. Patetike ni, ker avtor dosledno sledi svoji odločitvi, se ne boji izjavljanja, se ne ustavi pri golem zastavljanju vprašanj. Izčiščeno izjavljanje se sproti oblikuje v jasen statement, igrajoča se telesa si enostavno vzamejo prostor in čas, ki jim pripadata.
Drugače kot v predstavi Elise Zuppini LIIL, kjer sta prostor in čas videti kot odprta za interpretacije, dve telesi pa prej kot posledici kot pa akterja tega prostora in tega časa. Telesi izvajalk sta pretežno zliti z okoljem, občasno pa poskušata izstopiti iz nad-režima, ki ju obdaja, vendar je videti, da nad-režim kontrolira situacijo, ki pa niti ni zares situacija, temveč prej fikcija kot taka (k takemu vtisu pripomore zvočna in svetlobna napetost, nekakšna hladna naelektrenost na pol poti k izvenzemeljski izkušnji). Telesi poskušata živeti v tej fikciji ali, bolje, se zgolj premikati, njun smisel je golo premikanje, gibanje kot takšno. Med premiki sem in tja jima ne uspe vzpostaviti (performativne) avtonomije, preveč sta “v zgodbi”, da bi jima to uspelo. Edini moment, ki spominja na osvoboditev oziroma je njena aluzija je poskus levitve, vendar svojo kožo (kostum) odvržeta le napol. Ostaja vtis neke telesne potence in hkratne nemoči geste, nekakšne eksistenčne zavore, saj sta človeški telesi simbolično reducirani na raven premikajoče se praživali, kar je lahko asociacija na položaj ustvarjalnega telesa v nekrokapitalizmu. Ustvarjalno telo, tako kot pražival, zgolj vegetira. Tu praktično ni posledice akcije.
Posledice posamičnih akcij pa so tako rekoč osnova performansa Leje Jurišić in Marka Mandića Skupaj. Vsaka njuna (inter)akcija se prelevi v naslednjo, vsaka prelevitev (tisto, kar zapolnjuje vmesni čas med sosednjima akcijama) pa je pravzaprav najbolj živ moment predstave. Tudi tu lahko govorimo o odrasli igri, o igranju s seboj in s partnerko/partnerjem, pri čemer ni ključno “sproščanje zavor”, temveč osvoboditev teles, iztrganost iz rutin. Telesi sta osvobojeni kolikor si to želita biti in kolikor se med seboj dogovorita, da bosta osvobojeni; kolikor gresta v ta paradoks. Dogovor o osvoboditvi je tisto skupaj-v-postajanju. Odgovor na vprašanje Kako biti skupaj? je: biti skupaj. A ne gre za konsenz, temveč za sprejeto/ozaveščeno željo po eksperimentiranju, za poskuse nekaj početi kar tako (neproduktivno, izven režima produktivnosti), za zasuke v domišljijsko, ki je povsem otipljivo, za izlete v prepovedano, ki si ga prepovedujemo sami, za skoke (in stvarne skoke) v napetosti, ki se jih bojimo izživeti, za intenzivne telesne stike, ki so lahko naporni ali vzburljivi ali pa pomenijo določeno tveganje itd. V skupnem ni ničesar konsenzualnega, dogovor pa ne pomeni nujno tudi zagotovila, saj nismo v polju zakona (štetja, predpisa, sankcije, kazni), temveč v potencialnem polju užitka. Užitek pa je nujno stvar performiranja, torej geste, pobude, nekega vložka. Marko in Leja vlagata v vsako akcijo, da bi sprožila in vzdrževala kroženje giba, gibanja, kot bi si želela za vedno plesati. Poudarek je na vztrajanju kot smiselnem nesmislu; skupaj smo šele v nekem vztrajanju, a zares skupaj smo, ko znamo vstopiti v izmenjavo med vztrajanjem. Ko zmoremo performirati izmenjavo z drugimi telesi. Skupno (“komunalno”, vendar ne komunistično, anarhoidno, ne anarhistično), skupaj (deliti, soustvarjati, biti), skupaj v skupnem, skupno v skupaj. Performans Skupaj je generično lep odgovor na ponotranjeno odtujitev, je enostavna gesta, gesta biti, gesta početi kar koli v paru, v paru, ki se potencialno multiplicira onstran vsakršnih binarnosti, tam, kjer je shizoidnost razumljena, spoštovana in utelešena, kjer je ne le vir navdiha, temveč permanentne revolucionarne spremembe.
…………………
Festival Spider. Produkcija: Pekinpah.
Matej Kejžar: Ples. Španski borci, 13. sep. 2018.
Elisa Zuppini: LIIL. Španski borci, 15. sep. 2018.
Leja Jurišić in Marko Mandić: Skupaj. Kino Šiška, 27. jan. 2018.
Če želite podpreti Performans, uporabite spodnje povezave za vašo donacijo.